Kako začeti z rejo koz?

Najbolj idealno število je 12–13 živali. V takšni čredi so že vzpostavljeni stabilni hierarhični odnosi in socialne vezi, kar prispeva k splošnemu dobremu počutju živali. Nagon po čredi je viden tudi, če imate samo eno kozo. Ta se bo povezala z drugo živaljo ali osebo v svoji bližini. Če do tega ne pride, lahko pri živali pride do psihičnih težav, kar se odraža tudi na njenem fizičnem zdravju. Lahko preneha jesti, več poležava in postane apatična. Če to stanje traja dlje časa, lahko celo pogine.

V čredi je idealno imeti več koz in enega kozla. Koza bo oplojena naravno, zato umetna oploditev ni potrebna. Kozliče lahko prodate ali pa samice obdržite za nadaljnjo rejo. Pazite le na sorodstveno parjenje!

Če ne želite, da samec oplodi koze, ga lahko kastrirate. Na splošno pa je priporočljivo imeti enega kozla v čredi, saj to pripomore k večji mirnosti koz. Če želite koze le za pitanje in ne celotne reje, so idealni izbira kastrirani kozli (kopuni). Ti bolje izkoriščajo hranila in zato dosegajo večje dnevne priraste v primerjavi z nekastriranimi kozli.

Izbira pasme je odvisna predvsem od namena, zaradi katerega se odločite za rejo. Koze lahko redite zaradi mleka, mesa ali zgolj kot domače ljubljenčke. Pasem je veliko in izbira je povsem vaša. Večina pasem je mirnih in nezahtevnih za rejo.

Mesne pasme se uporabljajo predvsem za pridelavo mesa. Sem spada burska koza, ki je značilna po večjem telesnem okviru. Kozel lahko doseže težo 80–100 kg, koza pa 60–75 kg. Njihov dnevni prirastek znaša 180–250 g/dan. V to kategorijo spada tudi valižanska črnovrata koza, ki je že kombinirana pasma in ima zato manjšo težo. Poleg teh vrst lahko za meso redite tudi rdečo sokoto kozo ali kamerunsko kozo.

Naslednja posebna kategorija so mlečne pasme. Kot že ime pove, so te koze redijo predvsem zaradi mleka. V to skupino spada bela kratkodlaka koza, ki ima lahko rogove ali pa je brez njih. Samec te pasme doseže težo 70–90 kg, koza pa nekaj manj – 55–70 kg. Glede mlečnosti lahko dosežejo do 1000 kg mleka na eno laktacijsko obdobje, njihova plodnost pa je 180–200 %. Drug znan predstavnik te kategorije je rjava kratkodlaka koza. Ta je približno 10 kg lažja, vendar nekoliko plodnejša. Manj razširjene, a še vedno znane pasme so tudi: sanska koza, toggenburška koza, anglonubijska koza in durinška gozdna koza.

Pomembna skupina so tudi pritlikave koze. Te so koristne pri paši vrtnih površin, redijo pa se tudi kot spremljevalne živali ali zgolj za hobi. Sem spada npr. nizozemska koza, ki je znana ne samo po svoji majhnosti, temveč tudi po raznobarvni dlaki. Koze te vrste so zelo majhne in dosežejo težo le okoli 15–23 kg. Kozel pa lahko tehta tudi do 40 kg. Kot drug primer te kategorije lahko omenimo kamerunsko pritlikavo kozo. Ta ima enako težo pri obeh spolih, in sicer okoli 25 kg. Znana je po čvrstem telesu in kratkih nogah.

Osnova za rejo je hlev in zunanji nadstrešek, ki morata biti dovolj velika, da se vse koze vanju udobno namestijo in imajo dovolj prostora. Vanj se dodaja stelja za njihovo udobje in zagotavljanje dobrega počutja. Zunanji izpust mora biti dobro zaščiten, ne samo da prepreči pobeg živali, temveč tudi vdor plenilcev.

Z živalmi je pogosto treba tudi rokovati, na primer pri zdravstvenih pregledih, molži ali obrezovanju parkljev – za to se uporabljajo posebni pritrjevalni pripomočki. Kot zadnji element osnovne opreme lahko omenimo še jasli ali korita za krmo ter napajalnike za zagotavljanje stalnega dostopa do vode.

Koza dve tretjini časa preživi v iskanju in prežvekovanju hrane. Osnovo obroka sestavljajo voluminozna krmila (seno, zelena krma – paša, silaže, senaže, slama). K temu se dodajajo še žita (valjani oves, ječmen, pšenica ali koruza). Lahko pa uporabite tudi že pripravljene krmne mešanice.

Ne smemo pozabiti niti na minerale in vitamine. Te boste nadomestili z vitaminsko-mineralnimi lizi. Imunski sistem lahko podprete z vitaminom C, apetit in prebavo pa izboljšate s pivovarskimi kvasovkami ali posebnimi dodatki na osnovi česna.

Poraba vode pri mlečnih kozah lahko doseže do 10 l/dan. Zato jo redno dolivajte in menjajte, saj so koze znane po svoji občutljivosti na čistočo vode.

Tako kot konjem rastejo kopita, tudi kozam rastejo parklji, zato je treba zanje skrbeti. Idealna doba med posameznimi korekcijami je 3–4 mesece. V primeru težav (absces, lomljivost, šepanje itd.) pa tudi pogosteje. Pred obdelavo parkljev se priporoča kopel v razkuževalnem sredstvu. Nato se lahko lotite nege. Za parklje lahko poskrbite z različnimi škarjami, kleščami ali noži. Pri intenzivnejši negi se lahko uporabljajo tudi različne tinkture, katran, povoji ali trakovi.