Sladkorna bolezen pri živalih

Inzulin je hormon, ki ga proizvaja trebušna slinavka in skrbi za vzdrževanje pravilne ravni sladkorja v krvi. Lahko bi ga primerjali s ključem, ki odklepa celice, da lahko uporabijo glukozo kot vir energije. Če v krvi kroži preveč sladkorja, govorimo o t. i. hiperglikemiji. Telo se na ta pojav odzove tako, da trebušna slinavka sprosti inzulin, ki zniža raven glukoze. Do hiperglikemije običajno pride po obroku, medtem ko lahko ob stradanju nastopi hipoglikemija – torej nizek krvni sladkor. Obe stanji sta za organizem nevarni, in če si telo z njima ne more pomagati samo, mu moramo pomagati mi. Pri psih se fiziološka raven glukoze v krvi giblje med 3,5 in 6 mmol/l, pri mačkah pa do 8 mmol/l.

Pri sladkorni bolezni tipa 1 pride do pomanjkanja inzulina – bodisi iz neznanega razloga bodisi kot posledica pankreatitisa (vnetja trebušne slinavke). K nastanku bolezni lahko prispeva tudi neustrezno zdravljenje s kortikosteroidi. Med pasme, ki so najbolj dovzetne za to bolezen, sodijo samojedi, jorkširski terierji in tibetanski terierji. Po drugi strani se bolezen redko pojavlja pri zlatih prinašalcih, nemških ovčarjih ali bokserjih. Najpogosteje se sladkorna bolezen razvije pri psih srednjih let ali starejših od 7 let, pri čemer samice zbolevajo pogosteje kot samci.

Sladkorna bolezen tipa 2 je redkejša. Nastane takrat, ko telo sicer proizvaja inzulin, vendar celice nanj ne reagirajo pravilno. Ta tip se pojavlja predvsem pri debelih živalih.

Med osnovne simptome spada t. i. PU/PD sindrom – torej poliurija (povečano uriniranje) in polidipsija (povečana žeja), poleg tega pa še dehidracija, izguba apetita, hujšanje, apatija in bruhanje. Pojavijo se lahko tudi krči in okužbe sečil. Pri živalih s sladkorno boleznijo se v urinu pojavi sladkor, kar ustvarja idealno okolje za rast in razmnoževanje bakterij.

Če veterinar na podlagi preiskav krvi in urina postavi diagnozo sladkorne bolezni, je treba zdravljenje začeti takoj. Bolezni sicer ni mogoče popolnoma pozdraviti, vendar se lahko z ustreznim pristopom simptomi močno ublažijo. Osnova zdravljenja je primerna dieta in dajanje inzulina. Inzulin se običajno daje z injekcijo, enkrat ali dvakrat na dan – pogostost je odvisna od odziva živali in sodelovanja lastnika.

Na začetku se uporablja najnižji terapevtski odmerek, ki se po potrebi postopoma povečuje. V začetni fazi je treba redno spremljati raven glukoze v krvi, idealno vsakih 3–7 dni pri veterinarju. Izkušenejši lastniki pa lahko merjenje glikemije sčasoma izvajajo sami doma.