Zakaj krava ves čas prežvekuje, pes pa hrano pogoltne? Živalska prebava pod drobnogledom

Živali z enostavnim želodcem – tako imenovane monogastrične – vključujejo ljudi, mesojede (npr. pse in mačke), vsejede (prašiče), konje, osle, zajce in glodavce. Njihov prebavni trakt sestavljajo ustna votlina, požiralnik, želodec, tanko in debelo črevo.

Hrano zmeljejo v ustih, kjer encim ptialin začne razgrajevati polisaharide (zato nam po daljšem žvečenju kruha postane okus sladek).

Požiralnik prenese hrano v želodec, kjer se začne kemična prebava – s pomočjo klorovodikove kisline (HCl), ki razkuži hrano in aktivira encime za razgradnjo beljakovin in maščob. Tako nastanejo manjše gradnike – aminokisline in maščobne kisline. Te se absorbirajo v črevesju, kjer se pridružijo prebavni sokovi iz trebušne slinavke in žolčnika. V debelem črevesu pride do ponovnega vsrkavanja vode in mineralov ter zgostitve prebavljene mase.

Na kratko: najprej poteka kemična (želodec – kisline) in encimska prebava. Mikrobiološka prebava pride na vrsto šele kasneje

Prebavila ptic so podobna kot pri monogastričnih živalih, vendar z nekaj posebnostmi. Ptiči imajo volo, kjer se hrana kopiči in včasih tudi predprebavi. Imajo tudi dvodelni želodec – žlezni želodec proizvaja prebavne sokove, mišičasti želodec (kamniček ali „žrmlje“) pa deluje kot mlin.

Zato ptice – še posebej perutnina – požirajo drobne kamenčke, imenovane grit. Ti pomagajo mehansko drobiti hrano, saj ptice nimajo zob. V želodcu nato poteka kemična in encimska prebava.

Ta evolucijska »bližnjica« omogoča pticam, da hitro zaužijejo hrano in jo varno prebavijo, brez dolgotrajnega žvečenja ali prežvekovanja.

Živali, kot so govedo, ovce in koze, spadajo med prežvekovalce – torej poligastrične živali. Njihov prebavni sistem vsebuje štiri želodčne komore: vamp, mrežico, knjižnico (prvi trije so predželodci) in siriščnik (pravi želodec). Čeprav se pogosto reče, da imajo štiri želodce, je natančneje reči, da gre za en sestavljen želodec s štirimi deli.

Po žvečenju v ustih pride hrana v vamp, kjer se začne mikrobiološka prebava. Hrana je tam razgrajevana z mikroorganizmi – bakterijami, praživalmi in glivami – ki lahko razgrajujejo celulozo, česar ljudje in monogastrične živali ne zmorejo. Zanimivo je, da mikroorganizmi najprej porabijo enostavne sladkorje, šele nato se lotijo bolj zapletenih snovi.

Ko ima prežvekovalec mir, hrano regurgitira – torej jo vrne v usta in znova prežveči. Ta postopek se večkrat ponovi, dokler hrana ni popolnoma zmleta. Nato potuje skozi ostale predželodce in na koncu v siriščnik, kjer poteka kemična in encimska prebava – podobno kot pri monogastričnih živalih.

Ena najbolj zanimivih lastnosti prežvekovalcev je, da imajo dva vira beljakovin. Prvi je klasičen – iz hrane (npr. stročnice, soja ipd.), vendar gre za nepopolne beljakovine. Drugi vir pa je veliko bolj prefinjen: mikroorganizmi v vampu. Ti ne le pomagajo pri prebavi, temveč po odmrtju potujejo s hrano naprej po prebavilih in se tudi sami prebavijo – tako nastanejo kakovostne, popolne živalske beljakovine. Krava si torej v bistvu »prideluje« lastne beljakovine od znotraj.

Ta proces je ključen predvsem v kmetijstvu, saj prežvekovalci znajo izkoristiti tudi manj kakovostne rastlinske beljakovine in jih pretvoriti v zelo kakovostne izdelke – mleko ali meso.

Osnova uspešne reje prežvekovalcev je razumevanje enega preprostega pravila: »Ne hranimo krave, temveč predvsem mikroorganizme v njej.« Krma mora biti kakovostna – brez plesni, gnilobe ali zmrzali – in spremembe v prehrani je treba uvajati postopoma, na primer ob prehodu na svežo pašo. Če dobro skrbimo za mikroorganizme, nas bodo nagradili z zdravimi in zmogljivimi živalmi. Naj gre za mlečno kravo, mesnega bika ali kozo za sir – vse se začne v vampu.