Katere so vrste medu?

Med je blagodejno živilo, ki ga čebele pridelajo iz nektarja cvetlic ali medene rose. Obstaja veliko vrst medu, ki se razlikujejo po okusu, barvi, aromi in sestavi glede na poreklo – ali gre za cvetlični ali manov med. Pridite in preverite, za kaj je med primeren, in spoznajte njegove najpogosteje uporabljane, a tudi posebne vrste.

Cvetlični med

Cvetlični med, znan tudi kot nektar, izdelujejo čebele iz nektarja cvetlic. Ta med je ponavadi svetlejše barve in slajšega okusa, vendar se razlikuje glede na vrsto cvetov, s katerih čebele zbirajo nektar. Cvetlični med tudi hitreje kristalizira. To je posledica sestave medu, ki vsebuje večjo količino enostavnih sladkorjev, kot sta glukoza in fruktoza.

Akacijev med je svetel, skoraj prozoren in blagega sladkega okusa. Priljubljen je tudi zaradi arome in okusa po akacijevih cvetovih. Akacijev med ima visok delež fruktoze, zato počasi kristalizira in dolgo ostane tekoč.

Lipov med je razmeroma redka, a zelo priljubljena vrsta. Je svetle do jantarne barve in izrazitega okusa po lipi. Pogosteje ga najdemo v kombinaciji z lipovim medom.

Med oljne ogrščice je lepo rumene barve, vendar zelo hitro kristalizira. Zato se čebelarji pogosto poslužujemo paše, to je predelave medu v fino kristalno maso.

Zelo pogosta vrsta medu je med iz travniškega cvetja, ki vsebuje več rastlin. Zato ga imenujemo tudi poliflorni (večvrstni) med. Ta vrsta je izbrana že v drugi polovici maja in je zelo sladkega okusa. Kristalizacija se pojavi v nekaj dneh ali tednih.

Med medu

Manov med, uporabnikom bolj poznan kot gozdni med, je pridelan iz medu, sladke tekočine, ki jo proizvajajo listne uši in druge žuželke, ki se hranijo s sokovi dreves. Med medu je temnejši, pogosto celo črn in za razliko od cvetličnega ostane zelo dolgo v tekoči obliki. Kakovost medu prepoznate po izrazitejšem okusu, aromi in večji vsebnosti mineralov. Slabost je slabša prebavljivost.

Medeno roso pridobivajo iz dveh vrst dreves – listavcev in iglavcev. Najpogosteje se srečujemo z medom smreke in jelke.

Posebne vrste medu

Med manj običajne medove bi lahko uvrstili na primer manuka med, ki prihaja iz cvetov grma manuke, ki ga najdemo predvsem na Novi Zelandiji. Ta redka vrsta se prideluje le nekaj tednov na leto, ko grmi cvetijo (od novembra do januarja). Znan je po antibakterijskih in antioksidativnih učinkih, ki jih povzroča prisotnost snovi metilglioksal. Med ima izrazit okus z grenkim pridihom.

Sivkin med je priljubljen zaradi nežnega, cvetličnega okusa in arome. Barva je svetlo rumena do svetlo jantarna. Ta med se pogosto uporablja v gastronomiji, cenjen pa je tudi zaradi svojih antioksidativnih in protiglivičnih lastnosti.

Med je nenadomestljiv naravni izdelek, ki ponuja širok spekter zdravilnih učinkov in okusa. Vsaka vrsta je izjemna s svojimi edinstvenimi lastnostmi in kasnejšo uporabo. Zato vsekakor ne sme manjkati v nobenem gospodinjstvu.

Povezani članki

31.03.2025

Vrste jajc

Ko rečemo »jajce«, večina ljudi takoj pomisli na kokošje jajce. Malo kdo si najprej predstavlja kakšno drugo vrsto. Vendar dobro vemo, da jajca nosijo tudi druge ptice – in nekatera so celo lahko dostopna. V trgovinah najpogosteje najdemo kokošja jajca, občasno pa tudi prepeličja. Druge vrste so precej redke. Poglejmo torej, katera jajca so užitna in kako se med seboj razlikujejo.

Preberi članek

30.03.2025

Reja alpak in lam

Reja lam in alpak postaja vse bolj priljubljena v Sloveniji. Rejci cenijo njihov miren in prijazen značaj, nizke zahteve glede vzdrževanja, vsestransko uporabo in eksotičen videz. Te živali lahko uspešno sobivajo na pašnikih z drugimi vrstami. Poleg tega so lame naravno dominantne in teritorialne, kar jim omogoča učinkovito zaščito črede pred plenilci. Želite izvedeti, kako pravilno skrbeti za te impresivne živali? Pripravili smo uporabne informacije in praktične nasvete, ki vam bodo pomagali razumeti njihovo vedenje in jim zagotoviti najboljši možen dom.

Preberi članek

24.03.2025

Kako psu postriči kremplje?

Tako kot nam rastejo nohti, tudi našim psom rastejo kremplji. Zato jih je pomembno redno krajšati in vzdrževati. Včasih skrb za kremplje ni bila tako pogosta, saj so psi preživeli več časa zunaj – tekli so po dvoriščih, asfaltu ali drugih trdih površinah, ki so jim kremplje naravno obrabljale. Danes pa to pogosto ni dovolj.

Preberi članek