Načini reje perutnine

Kletkasta reja je bila razvita v drugi polovici 20. stoletja kot zelo učinkovit sistem intenzivne proizvodnje jajc. Po nekaterih strokovnih virih predstavljajo sodobne obogatene kletke tehnološko zelo dovršeno rešitev, ki omejuje stik nesnic z iztrebki in omogoča enostaven nadzor reje.

Ta sistem prispeva k stabilni nesnosti, dobri kakovosti jajc in ohranjanju razmeroma čistega okolja v hali. Delo rejca je usmerjeno predvsem v nadzor krmilnih in napajalnih naprav, tehničnega stanja opreme ter zdravstvenega stanja kokoši. Slabost kletkaste reje je omejen prostor in omejene možnosti izražanja naravnega vedenja, kar je pogosto predmet kritik z vidika dobrobiti živali.

V sistemu reje na stelji so nesnice nameščene v velikih skupinah v halah, kjer je del talne površine prekrit s steljo. Preostali del predstavlja rešetkasta tla, pod katerimi se kopiči iztrebek. Krmljenje in napajanje sta zagotovljena z avtomatskimi sistemi, kot so koritna ali krožna krmilnika ter napajalniki s skodelicami ali kapljični napajalniki. Gnezda za nesenje so navadno skupinska in opremljena z avtomatskim pobiranjem jajc, medtem ko so prečke nameščene nad rešetkastim delom tal.

Glavna prednost tega sistema je prosto gibanje kokoši, ki podpira njihovo telesno kondicijo in splošno zdravje. Zaradi mehanizacije je mogoče razmeroma enostavno vzdrževati hlevsko okolje. Po drugi strani pa se pojavljata povečana prašnost in nastajanje hlevskih plinov, kar povečuje tveganje za bolezni dihal in nalezljive bolezni. Reja v velikih skupinah poleg tega ne omogoča oblikovanja stabilnih socialnih vezi, kar lahko vodi v agresivno vedenje, v skrajnih primerih tudi v kanibalizem. Zato ta način reje zahteva skrbno upravljanje stelje, mikroklime in zdravstvenega stanja nesnic.

Volierna reja predstavlja kombinacijo kletkaste in steljske reje. Sestavljena je iz kovinskih konstrukcij z dvema do štirimi etažami, na katerih so nameščeni krmilniki, napajalniki, gnezda za nesenje in prečke. Med posameznimi vrstami konstrukcij je stelja, ki služi gibanju in praskanju oziroma kopanju v prahu kokoši.

Iztrebek pada skozi rešetkasta tla na tračne transporterje, ki ga odvajajo izven hale. Jajca se iz gnezd za nesenje zaradi rahlo nagnjenega poda odkotalijo na zbirne trakove in nato potujejo na osrednji transporter, ki jih pripelje do sortiranja in označevanja.

Prednost volierne reje je možnost prostega gibanja nesnic in boljši pogoji za izražanje naravnega vedenja. Slabost pa ostaja težje oblikovanje stabilnih socialnih skupin, kar lahko vodi do poškodb ali kanibalizma. Povečano gibanje kokoši prav tako poveča prašnost v hali, kar negativno vpliva na zdravje živali in delovne pogoje osebja. Pri velikem številu kokoši je tudi zahtevnejše sprotno spremljanje njihovega zdravstvenega stanja.

Domača reja kokoši je vse bolj priljubljena, zlasti med manjšimi rejci. Osnovni pogoj za uspešno rejo je dovolj velik in varen prostor. Kokoši potrebujejo zaščito pred neugodnim vremenom in plenilci, kar jim zagotavlja kokošnjak. Tla kokošnjaka naj bodo prekrita s primerno steljo, na primer s slamo ali žagovino.

Oprema kokošnjaka vključuje tudi gnezda za nesenje, obložena s steljo, krmilnike in napajalnike. Skrb rejca obsega redno čiščenje kokošnjaka in izpusta, menjavo vode, krmljenje perutnine ter pobiranje jajc. Krmo je mogoče dajati v obliki že pripravljenih krmnih mešanic ali pa jo pripraviti z lastno kombinacijo krmnih surovin. Pravilna oskrba in ustrezni pogoji so temelj zdrave reje in dobre nesnosti.